Je že tako, da življenje vodi ljudi po svojih poteh. Včasih se naše poti prekrižajo, peljejo nekaj časa druga ob drugi, a se v določenem trenutku odvojijo in vsaka zase nadaljujejo svojo pot. Tudi v DOMU POD GORCO ni nič drugače. V letošnjem letu smo se poslovili kar od nekaj sodelavcev, ki so našli svojo življenjsko priložnost drugje. V zadnjem mesecu smo se poslovili tako od naše Trude, ki je prva med nami stopila v vrste penzionistov. Malo nas je presenetilo, a tako pač je. Pogrešali bomo njeno neskončno energijo, smeh in dobro voljo. Nato so se nekako “zmenili” kar trije, da zapustijo naše vrste. Naša draga Bojana, naš sonček, katere toplino in neskončno mirnost bomo pogrešali vsi. Odšla je Lidija, katere pojoči koroški dialekt ne bomo več slišali v našem domu. Pogrešali ga bomo, a ne tako kot Lidijo. Odšel je tudi Srđan, naš nasmejani kuhar, ki je našel svojo priložnost v bolj prijaznih krajih Slovenije. Tako je v življenju. Ljudje sprejemamo odločitve, iščemo priložnosti zase in odhajamo, da bi se obrnili bliže k sebi, bliže k temu, kar smo in kar želimo. Hvala vsem, ki ste že odšli. Ostajate kamenčki v mozaiku naših spominov in DOMA POD GORCO. Želimo vam vse najboljše. K nam prihajajo drugi ljudje in mi ostajamo odprti za njihove izkušnje, poglede, njihovo drugačnost. Ja, ljudje so tisti, ki nas bogatijo.
